Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Keber Dušan (03. 08. 1947)

Rojen 3. avgusta 1947 v Mariboru. Zdravnik, publicist, civilno-družbeni aktivist, politik. Osnovno šolo konèa v Kranjski gori, gimnazijo pa na Jesenicah. Je brezhiben odliènjak in vsestransko aktiven urednik šolskih glasil. Ko leta 1964 obišèe teto v Rimu, italijanski komunisti ravno žalujejo. »Umrl je tovariš Togliatti,« piše na plakatih, neznana roka pa je dopisala »Hvala Bogu!« Kebru se zdi zgodba o poèeèkanih plakatih hecna, zato jo opiše v gimnazijskem glasilu. Jeseniška partijska organizacija pa se zgrozi, saj je Togliatti zadnji veliki up komunistov na zahodu. Obèinski komite obravnava Kebrov prispevek, reši pa ga uèitelj slovenšèine, ki tovarišem razloži, da gre za literarni izdelek, ne pa za politièno besedilo. Kot komandant mednarodne brigadirske akcije zida cesto na Španov vrh. Med študijem na Medicinski fakulteti je brezhiben odliènjak. Leta 1970 še kot študent objavi prvi èlanek v mednarodni znanstveni reviji; je eden od soavtorjev èlanka, katerega prvi avtor je prof. dr. Gojmir Južniè. Leta 1972 diplomira s povpreèno oceno 9.9. Leta 1979 konèa specializacijo in magisterij, postane asistent za interno medicino na medicinski fakulteti, na Kliniki Trnovo pa postane vodja oddelka. Ker je Klinika Trnovo skromna bolnišnica, se odloèi, da se bo kot raziskovalec ukvarjal z reèmi, ki ne zahtevajo drage tehnologije. Raziskuje kri. Zanima ga eden od encimov, tkivni aktivator plazminogena. Ta encim prepreèuje nastajanje krvnih strdkov. Leta 1982 doktorira s tezo Mehanizem sprošèanja žilnega aktivatorja plazminogena med stresom. Vlogo laboratorijske živalce dodeli samemu sebi. Na roki si pritrdi manšete za merjenje krvnega tlaka, s tem moèno upoèasni pretok krvi, roke mu oteèejo, med sedem ur trajajoèim eksperimentom si jemlje vzorce krvi in ugotavlja, kako narašèa koncentracija encima.

Leta 1983 postane docent na medicinski fakulteti, hkrati pa prevzame vodenje Klinike Trnovo. Nekateri kliniko zajedljivo imenujejo »farška« bolnišnica, ker na kliniki službuje nekaj èastnih sester, hkrati pa na Trnovski kliniki obèasno zdravijo visoke cerkvene dostojanstvenike. Ko sredi osemdesetih reforma usmerjenega izobraževanja najbolj razsaja, se pojavi ideja, da bi študij medicine skrajšali s petih na štiri leta, èeš da se bodoèi zdravniki že v srednji šoli nauèijo toliko, da petletno visokošolsko izobraževanje ni potrebno. S kolegom dr. Janezom Sketljem preuèi, koliko let traja študij medicine po svetu. Ugotovita, da bi moral študij trajati šest let, ne pa štiri. Razsujeta domislico o krajšanju študija, èez nekaj let pa se študij medicine res podaljša na šest let. Leta 1988 postane predsednik sveta za zdravstvo, najvišjega strokovnega zdravstvenega organa. Ko SDV aretira Janeza Janšo, zbere pol ducata uglednih zdravniških kolegov, ki podpišejo oster protest. Sumijo, da vojska s priporniki ne ravna skladno s Tokijsko konvencijo, ki prepoveduje muèenje. Kot predstavnik ogorèenih zdravnikov si izbori celo nastop na TV. Sodeluje pri delovanju kolegija Odbora za varstvo èlovekovih pravic. Ko septembra 1988 èetverica odpotuje v Beograd na vrhovno vojaško sodišèe, je èlan spremljevalne ekipe. Ko slovensko pravosodje leta 1989 sklene, da mora èetverica v jeèo, skupaj z ostalimi èlani kolegija razmišlja, kako odložiti izvršitev kazni. Vse pravne možnosti padejo v vodo, Keber pa se domisli, da bi se lahko sklicevali na Janševo zdravstveno stanje. Z vso potrebno strokovno avtoriteto trdi, da ima Janša motnje srènega ritma, zaradi èesar ne bi bilo primerno, èe bi Janša sedel v zaporu.

Ko Janšo maja 1989 še enkrat aretirajo, doseže, da zapornika iz Doba za nekaj dni premestijo v bolnišnico Trnovo, èeš da njegov pacient potrebuje dodatne specialistiène preglede. Hkrati vztraja, da morajo Janšo namestiti v zapor, ki bo èim bližje bolnišnici. Medtem ko Janša leži v bolnišnici, mrknejo vse telefonske linije Klinike Trnovo, zato je ta nekaj dni odrezana od sveta. Keber ostro protestira pri ministru za pravosodje in ministru za zdravstvo. Janšo z Doba premestijo v zapor odprtega tipa na Igu. Za 95. številko Nove revije, v kateri je operacionaliziran slovenski nacionalni program, prispeva èlanek o zdravstvu. Ker v isti številki Nove revije prispevke objavijo kljuèni Demosovi misleci, velja za verjetnega zdravstvenega ministra. Aprila 1990, med prvim in drugim krogom predsedniških volitev, na Kebrovem domu Demosov možganski trust svetuje predsedniškemu kandidatu dr. Puèniku, kako naj nastopa med sooèenjem s kandidatom Kuèanom. Leta 1990 postane najmlajši redni profesor na medicinski fakulteti, hkrati pa je izvoljen za predstojnika katedre za interno medicino.

Leta 1991 Keber kandidira za direktorja UKC, a ni izbran. Leta 1992 se vpiše v svojo prvo stranko, Demokratsko stranko, ki jo vodi Igor Bavèar. Leta 1994 za znanstveno delo prejme naziv ambasador RS v znanosti. Leta 1995 kandidira za rektorja ljubljanske univerze. Kandidati so še dr. Alenka Šelih, dr. Niko Toš in dr. Alojz Kralj. Dr. Kralj gladko zmaga, ostali kandidati pa ugotovijo, da je univerzitetni statut skrajno nenavaden, saj ima posamezna fakulteta v univerzitetnem senatu natanko toliko glasov, kolikor je imela v samoupravnem socializmu tozdov. Tako imajo nekatere manjše fakultete, denimo biotehniška, v senatu šest glasov, veèje fakultete, denimo filozofska, pa le en glas. Dr. Šelihova, dr. Toš in Dušan na ustavnem sodišèu izpodbijajo veljavnost univerzitetnega statuta. Leta 1998 ustavno sodišèe res razveljavi sporne dele statuta, vendar rektorsko funkcijo tedaj že nekaj mesecev opravlja novi rektor dr. Jože Mencinger. Leta 1996 postane strokovni direktor Kliniènega centra, ob koncu leta 2000 pa minister za zdravstvo, ki jo opravlja do leta 2004.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek