Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Krivic Matevž (08. 11. 1942)

Rojen 8. novembra 1942. Pravnik, publicist, civilno-družbeni aktivist. Leta 1961 maturira na klasièni gimnaziji v Ljubljani. Leta 1961 se vpiše na pravno fakulteto v Ljubljani. Po konèani prvi stopnji študija za zaposli kot organizacijski sekretar UK ZKS in študij prava dokonèna ob delu leta 1968. Istega leta se kot strokovni sodelavec zakonodajnopravne komisije zaposli v slovenski skupšèini. Jeseni 1970 se kot asistent zaposli na višji upravni šoli. Ukvarja se s temeljnimi pojmi države in prava ter z družbenopolitièno ureditvijo SFRJ. Kot publicist v javnem prostoru deluje ves èas profesionalne kariere. V Naših razgledih zagovarja naèelo, da bi bilo zmanjševanje vloge zbora narodov v zvezni skupšèini nesprejemljivo. Prav tako se zavzema, da izvršilni organi ne bi dobili prevelike politiène moèi. Na eni od sej kritizira samega šefa partije Franceta Popita, zato se znajde pred tovariškim razsodišèem. Potrdi, da je res rekel, kar mu oèitajo, in kritiko še bolj zaostri. Leta 1973 doseže naziv predavatelja višje šole, dve leti kasneje pa še naziv profesorja višje šole. Ko leta 1979 v Delu prebere, da je treba pri mladih prepreèevati ravnodušnost, resignacijo, nagnjenost k religiji, mistiki in drugim odklonom, napiše ostro protestno pismo, ker se mu zdi preganjanje religioznosti povsem nedopustno.

Leta 1982 je z Nado Pagon, Rastkom Moènikom in Bracom Rotarjem pobudnik peticije proti uvedbi usmerjenega izobraževanja. Peticijo podpiše okrog 670 uglednih intelektualcev; peticija proti usmerjenemu izobraževanju bo dolgo veljala za eno najveèjih civilnodružbenih pobud. Poleti 1982 opozarja na nezakonitosti ob prisilnem preseljevanju Šubièeve gimnazije, katere dijak je bil, na Poljane. Kot publicist najpogosteje sodeluje s Problemi, Novo revijo, Teorijo in prakso, Pavliho in Mladino, v medije, ki delujejo pod okriljem SZDL pa more prodreti. Jeseni leta 1982 na Ziherlovih dnevih predstavi teoretièno podstat boja za svobodo tiska. Najprej pomaga uredniku Pavlihe Bogdanu Novaku, ki se zaradi ostre satire znajde sredi baražnega ognja. Sestavi osnutek kodeksa etike družbenopolitiènih delavcev, v katerem je zapisano, da morajo funkcionarji na javna vprašanja državljank in državljanov odgovarjati javno. Na zaèetku leta 1984 skupaj z Vinkom Vasletom, Darkom Štrajnom, Bojano Leskovar, Markom Uršièem, Sreèom Zajcem, Zojo Skušek in Vesno Marinèiè pri èastnem razsodišèu novinarskega društva vloži predlog za sprožitev postopka zoper Vlada Šlambergerja, èeš da je med drugim brez argumentov oblatil urednika Pavlihe Novaka. Skupina s predlogom uspe. Ko Franc Šetinc po radiu govori, naj bo kritika konkretna, se Matevž loti novega izziva: za Delo napiše èlanek, v katerem kritizira napake Jaka Koprivca, èlana predsedstva CK ZKS, predsednika novinarskega društva in predsednika skupšèine Dela. Kritike trojnega funkcionarja v Delu noèejo objaviti, zato Matevž tovariškemu razsodišèu ZKS predlaga, naj razišèe primer, hkrati pa se obrne tudi na sodišèe in po dolgotranjem pravdanju doseže, da pismo res objavijo.

10. oktobra 1984 izstopi iz ZK. Naslednji dan se udeleži javne tribune o svobodi intelektualnega dela in na neki medklic bliskovito reagira z izjavo: »Zato sem pa izstopil!« Doživi buren aplavz, od katerega se distancira, ozadje izstopa pa opiše v Problemih. Ob koncu leta 1984 se vkljuèi v najodmevnejšo polemiko, saj po nastopu èlana predsedstva CK ZKJ Mitje Ribièièa na Gorjupovih dnevih, kjer je beseda nanesla na dachavske procese, Ribièièa sprašuje, kdo je bil slovenski Berija.

SDV z operativnimi metodami zbira podatke o Krivicu. Ko bo Božo Repe na zaèetku tretjega tisoèletja pripravlja knjigo Viri o demokratizaciji, bo v arhivu izbrskal tudi Krivièevo SDV-jevsko karakteristiko. V njej piše, da je pravi svetovalec neformalne skupine novinarjev, zbranih okoli Mladine, Tribune in Radia Študent, popisan je njegov boj proti smrtni kazni ter njegova kritika usmerjenega izobraževanja.

Leta 1986 da pobudo za novo peticijo, saj se na obzorju kaže nevarnost, da bodo v Jugoslaviji zgradili vrsto novih jedrskih elektrarn. Ugotovi, da se tisti, ki veliko govorijo o neposredni demokraciji, najbolj bojijo referenduma. Leta 1987, v èasu ustavnih sprememb, se pridruži podpisnikom apela »Za socialistièno demokracijo«. Skupino sestavljajo še Žarko Puhovski, Branko Horvat, Peter Jambrek, Siniša Marinèiæ, Vladimir Milèin in Zoran Vidakoviæ, zahtevajo pa odpravo partijskega monopola, uvedbo referenduma na pobudo državljanov, neodvisnost sodišè in pravico do stavke.

Ko sta leta 1987 zaplenjeni Mladina in Katedra, protestira proti zaplembi in ugotavlja, da zaplenjena Mladina sploh še ni obstajala, saj naslovnica ni bila speta z notranjimi stranmi. Opozori, da je Edvard Kardelj Sperans pred vojno prodal skoraj celo naklado knjige, kljub temu da je bila uradno zaplenjena, saj je tožilec reagiral šele, ko je bila knjiga povsem izdelana.

Ob izbruhu afere JBTZ najprej reagira z epigramom, v katerem pravi: »dokaze krivde javno pokažite.« Vkljuèi se v delo Odbora za varstvo èlovekovih pravic in zagovarja legalistièen pristop; predsedniku Stanovniku zastavi vprašanje, ali je tajni vojaški dokument, corpus delicti procresa, morda nezakonit. Sprašuje se, ali ni Borštner morda odkril kaznivega dejanja armade. Postane èlan skupšèinske komisije za raziskavo ozadja procesa in na eni od sej, ki traja dvanajst ur, druge preprièa, da je dokument res nezakonit. Ob koncu delovanja komisije napiše poroèilo, ki ga podpiše še dr. Lovro Šturm, v katerem sintetièno opozori na vse momente, ki napeljujejo na misel, da gre za politièen proces.

Leta 1989 se kot èlan kolegija Odbora zavzema, da mora biti volilni sistem proporcionalen. Vso energijo posveti skupšèinski komisiji, ki piše volilni zakon. Skupaj z Ivanom Omanom in Tonetom Peršakom kot predstavnikoma alternative ter Petrom Bekešem, Dušanom Semolièem in Vladom Barabašem dosežejo zapleten kompromis.

Leta 1990, ko je volilni zakon sprejet, postane namestnik èlana republiške volilne komisije Lovra Šturma. Po volitvah se vkljuèi v delovno skupino, ki v Podvinu pripravlja osnutek nove ustave. Ko je delovni osnutek nared, vloži loèeno mnenje, saj meni, da preambula, ki govori o svetosti življenja, ni potrebna.

Krivic je leta 1991 izvoljen za sodnika ustavnega sodišèa. Javnim polemikam se izogiba praktièno do konca mandata, ko se vrne k publicistiki. Kot aktivist pa kot pravni zastopnik pomaga stotinam »izbrisanih« ter prosilcem za azil.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek