Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Blažič Viktor (19. 07. 1928)

Rojen 19. julija 1928 v Smolenji vasi pri Novem mestu. Novinar, urednik, publicist, civilno-družbeni aktivist. Julija 1944 se pri šestnajstih odpravi k partizanom. V oddelku za propagando pri novomeškem Okrožnem odboru OF skupaj sodeluje pisateljem Zoranom Hudalesm in fizikom dr. Milanom Čopičem izdaja Radijski vestnik, ciklostiran prepis najpomembnejših vesti, ki jih vsakodnevno priobčijo Radio London, Radio Moskva ter Radio Svobodna Jugoslavija. Ko ga novembra 1945 demobilizirajo, nadaljuje šolanje v ljubljanskem učiteljišču. V prostem času za Mladino piše reportaže z delovnih akcij; znajde se med peterico izbranih Slovencev, ki jim je dano obiskovati dvomesečni tečaj novinarstva v Beogradu. Slušateljem o marksizmu predava sam Boris Ziherl, tečajniki pa se urijo tudi v obvladovanju novinarskih zvrsti: poročajo s športnih tekem, iz delovišč na delovnih akcijah, peljejo pa jih tudi na ogled procesa proti Draži Mihajloviću.

Med šolanjem prebiva v dijaškem domu Ivana Cankarja, kjer skupaj z Danetom Zajcem, Janezom Menartom in Lojzetom Kovačičem izda nekaj številk literarnega glasila Mi mladi. V njem objavi svoj literarni prvenec, črtico Noči, spomin na medvojne čase. Leta 1949 maturira. Po počitnicah ga razporedijo v vojaškoindustrijsko šolo v Lovran, na kateri predava zgodovino jugoslovanskih narodov. Po letu kaj klavrnih vtisov o organizacijskih sposobnostih vojaškega šolstva se jeseni 1950 vrne v Slovenijo in naslednja tri leta poučuje slovenščino oz. ruščino na različnih šolah po Dolenjskem. Po dveletnem študiju zgodovine in zemljepisa na ljubljanski Pedagoški akademiji leta 1955 postane tehnični urednik pri Mladinski knjigi. Naslednjih trinajst let knjižne rokopise pripravlja za tisk.

Na začetku šestdesetih ga Veljko Rus nagovori, da prične pisati v Perspektive. Pod psevdonimom V. Z. (Z. kot Zupančič, to je materin dekliški priimek) piše krajše kritične članke (npr. o Kulturi zgornjih desettisočev), kmalu postane član uredništva, spozna Jožeta Pučnika in Tarasa Kermaunerja, Lojze Kovačič pa ga predstavi tudi Edvardu Kocbeku. Ob ukinitvi Perspektiv mora Pučnik znova v zapor, Tomaža Šalamuna za tri dni pripro, Blažiču pa med hišno preiskavo zaplenijo nekaj knjig in rokopisov. Kasneje objavlja v Problemih, v reviji Kaplje, v sedemdesetih pa pod psevdonimom Ivan Koščak (ker se je pri Blažičevih doma reklo »pri Koščakovih«) v Prostoru in času ter kot Hren C. in kot Prelog Zorko v tržaškem Zalivu. Prevaja tudi otroške pravljice.

Leta 1968 od Mladinske knjige preide v časopisno hišo Delo, kjer postavi na noge založniški oddelek, v katerem v naslednjih letih izidejo knjige kot npr. Izgubljeni boj J. V. Stalina Vladimirja Dedijerja, Priznanje Arthurja Londona, Speerovi Spomini na Hitlerja itn. Kaplja čez rob je objava spominov najsposobnejšega slovenskega vohuna vseh časov Vladimirja Vauhnika Nevidna fronta leta 1972. Kljub temu, da Blažič ponatisne zgolj prvi del v Argentini publiciranih spominov (do pričetka vojne), da je uvod k knjigi napisal zgodovinar dr. Dušan Biber (in avtoritativno zatrdil, da ne obstajajo dokazi, da bi bil Vauhnik med drugo svetovno vojno vohunil za Gestapo) ter da je bil avtor spremne besede akademik in medvojni član Avnoja Makso Šnuderl, je njegov založniški oddelek ukinjen. Poslej je redaktor za zunanjo politiko v centralni redakciji: spremlja agencijske vesti in vzdržuje stike z Delovo dopisniško mrežo.

Maja 1976 Blažiča nenadoma aretirajo (istega dne pripro tudi sodnika Franca Miklavčiča). Na podlagi članka Ustvarjanje je svoboda, objavljenega v tržaškem Zalivu, ter dveh neobjavljenih člankov ga obtožijo sovražne propagande in obsodijo sprva na dve leti, nato pa na petnajst mesecev zapora. Ker ga za dan republike leta 1977 pomilostijo, Blažič za zapahi ostane enajst mesecev. Kasneje sprašuje sebe in ostale, zakaj je sploh sedel. Matej Bor mu, sklicujoč se na nekega visokega funkcionarja, pove, da zato, ker naj bi nagovarjal Edvarda Kocbeka, da je v Zalivu objavil znameniti intervju, v katerem je spregovoril o povojnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu. (Resnica je, da je Kocbek intervju pred objavo pokazal Blažiču ter da je Kocbek Blažičeve spreminjevalne sugestije upošteval.) Po poldrugem letu naslavljanja prošenj na založbe, časopisne hiše in šole Blažiča leta 1978 naposled sprejmejo na delo v Mestno knjižnico, kjer na oddelku izposoje nadomešča porodnico, nato pa vse do upokojitve leta 1984 brez pravega dela službuje v skladišču časopisnega oddelka NUK.

Svoj prvi članek po zaporu (esej Zahajajoči mit) objavi leta 1980 v Reviji 2000. Osemdeseta so Blažičeva najplodnejša publicistična leta. Politične in družboslovne članke ter eseje objavlja v Reviji 2000, Celovškem Zvonu in Tretjem dnevu, tiste najbolj udarne pa hrani za Novo revijo. Leta 1983 načrtno tvega: publicira esej Vodniki ali varuhi, zaradi katerega je bil pred leti že obsojen, čeravno esej tedaj sploh še ni bil objavljen. Izteče se srečno: ne zgodi se nič, le tedanji notranji minister Stane Dolanc prepove vnos tiste številke tržaškega Zaliva v Slovenijo. Je reden gost ameriškega kulturnega centra in leta 1987 v glasilu vplivnega londonskega inštituta za strateške raziskave zasledi članek, ki izhaja iz podmene, da je preživetje Jugoslavije kot države ogroženo, pred razpadom pa jo lahko reši le še vojaški udar, ki bi ga zato Zahod »iz razlogov realne politike« moral podpreti. S člankom polemizira v Novi reviji: dokazuje, da bi Zahod s podporo vojaški hunti »dejansko financiral resovjetizacijo Jugoslavije«. Čez štiri mesece, ob božiču, Viktorja pokličejo na ljubljansko UNZ, kjer mora službi državne varnosti pojasnjevati svoje (avtorske) razloge za pisanje članka: »Vprašanje se je glasilo, ali obstajajo zunaj mene, tako rekoč v naši družbeni stvarnosti, dovolj vznemirljivi pojavi, zaradi katerih se mi je zdelo umestno posvariti javnost pred nevarnostjo vojaškega prevzema oblasti pri nas«.

Istočasno na teoloških tečajih predava o krizi slovenske moralne zavesti. Januarja 1988 prime za besedo predsednika predsedstva CK ZKS in ga pozove k »popravi vsaj popravljivih krivic,« vendar Milan Kučan na Viktorjevo odprto pismo ne odgovori. Pridruži se Odboru za varstvo človekovih pravic in deluje v kolegiju Odbora. 10. marca 1989 je med soustanovitelji Slovenskega krščanskega socialnega gibanja, predhodnika Slovenskih krščanskih demokratov. Predsednik gibanja postane Peter Kovačič - Peršin, podpredsednik Franc Miklavčič, Blažič je član izvršilnega odbora, glavni tajnik pa Lojze Peterle. 1. novembra 1989 se udeleži manifestacije ob lipi sprave. Na prvem kongresu SKD januarja 1990 postane član sveta, saj se želi ogniti dnevni politiki; bolj ga zanima strateški razmislek. Tako jeseni 1990 skupaj s Francetom Miklavčičem in Marjanom Majcnom, kasnejšim veleposlanikom v Torontu, krščanskim demokratom predlaga izvedbo plebiscita. Zaman. Stranka ga zavrne, kmalu zatem plebiscit predlagajo socialisti, navsezadnje pa postane uradni predlog koalicije Demos.

Po letu 1990 Blažič nadaljuje s publicistično dejavnostjo. Leta 1994 prejme Jurčičevo nagrado.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek