Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Blažiè Viktor (19. 07. 1928)

Rojen 19. julija 1928 v Smolenji vasi pri Novem mestu. Novinar, urednik, publicist, civilno-družbeni aktivist. Julija 1944 se pri šestnajstih odpravi k partizanom. V oddelku za propagando pri novomeškem Okrožnem odboru OF skupaj sodeluje pisateljem Zoranom Hudalesm in fizikom dr. Milanom Èopièem izdaja Radijski vestnik, ciklostiran prepis najpomembnejših vesti, ki jih vsakodnevno priobèijo Radio London, Radio Moskva ter Radio Svobodna Jugoslavija. Ko ga novembra 1945 demobilizirajo, nadaljuje šolanje v ljubljanskem uèiteljišèu. V prostem èasu za Mladino piše reportaže z delovnih akcij; znajde se med peterico izbranih Slovencev, ki jim je dano obiskovati dvomeseèni teèaj novinarstva v Beogradu. Slušateljem o marksizmu predava sam Boris Ziherl, teèajniki pa se urijo tudi v obvladovanju novinarskih zvrsti: poroèajo s športnih tekem, iz delovišè na delovnih akcijah, peljejo pa jih tudi na ogled procesa proti Draži Mihajloviæu.

Med šolanjem prebiva v dijaškem domu Ivana Cankarja, kjer skupaj z Danetom Zajcem, Janezom Menartom in Lojzetom Kovaèièem izda nekaj številk literarnega glasila Mi mladi. V njem objavi svoj literarni prvenec, èrtico Noèi, spomin na medvojne èase. Leta 1949 maturira. Po poèitnicah ga razporedijo v vojaškoindustrijsko šolo v Lovran, na kateri predava zgodovino jugoslovanskih narodov. Po letu kaj klavrnih vtisov o organizacijskih sposobnostih vojaškega šolstva se jeseni 1950 vrne v Slovenijo in naslednja tri leta pouèuje slovenšèino oz. rušèino na razliènih šolah po Dolenjskem. Po dveletnem študiju zgodovine in zemljepisa na ljubljanski Pedagoški akademiji leta 1955 postane tehnièni urednik pri Mladinski knjigi. Naslednjih trinajst let knjižne rokopise pripravlja za tisk.

Na zaèetku šestdesetih ga Veljko Rus nagovori, da priène pisati v Perspektive. Pod psevdonimom V. Z. (Z. kot Zupanèiè, to je materin dekliški priimek) piše krajše kritiène èlanke (npr. o Kulturi zgornjih desettisoèev), kmalu postane èlan uredništva, spozna Jožeta Puènika in Tarasa Kermaunerja, Lojze Kovaèiè pa ga predstavi tudi Edvardu Kocbeku. Ob ukinitvi Perspektiv mora Puènik znova v zapor, Tomaža Šalamuna za tri dni pripro, Blažièu pa med hišno preiskavo zaplenijo nekaj knjig in rokopisov. Kasneje objavlja v Problemih, v reviji Kaplje, v sedemdesetih pa pod psevdonimom Ivan Košèak (ker se je pri Blažièevih doma reklo »pri Košèakovih«) v Prostoru in èasu ter kot Hren C. in kot Prelog Zorko v tržaškem Zalivu. Prevaja tudi otroške pravljice.

Leta 1968 od Mladinske knjige preide v èasopisno hišo Delo, kjer postavi na noge založniški oddelek, v katerem v naslednjih letih izidejo knjige kot npr. Izgubljeni boj J. V. Stalina Vladimirja Dedijerja, Priznanje Arthurja Londona, Speerovi Spomini na Hitlerja itn. Kaplja èez rob je objava spominov najsposobnejšega slovenskega vohuna vseh èasov Vladimirja Vauhnika Nevidna fronta leta 1972. Kljub temu, da Blažiè ponatisne zgolj prvi del v Argentini publiciranih spominov (do prièetka vojne), da je uvod k knjigi napisal zgodovinar dr. Dušan Biber (in avtoritativno zatrdil, da ne obstajajo dokazi, da bi bil Vauhnik med drugo svetovno vojno vohunil za Gestapo) ter da je bil avtor spremne besede akademik in medvojni èlan Avnoja Makso Šnuderl, je njegov založniški oddelek ukinjen. Poslej je redaktor za zunanjo politiko v centralni redakciji: spremlja agencijske vesti in vzdržuje stike z Delovo dopisniško mrežo.

Maja 1976 Blažièa nenadoma aretirajo (istega dne pripro tudi sodnika Franca Miklavèièa). Na podlagi èlanka Ustvarjanje je svoboda, objavljenega v tržaškem Zalivu, ter dveh neobjavljenih èlankov ga obtožijo sovražne propagande in obsodijo sprva na dve leti, nato pa na petnajst mesecev zapora. Ker ga za dan republike leta 1977 pomilostijo, Blažiè za zapahi ostane enajst mesecev. Kasneje sprašuje sebe in ostale, zakaj je sploh sedel. Matej Bor mu, sklicujoè se na nekega visokega funkcionarja, pove, da zato, ker naj bi nagovarjal Edvarda Kocbeka, da je v Zalivu objavil znameniti intervju, v katerem je spregovoril o povojnem poboju domobrancev v Koèevskem Rogu. (Resnica je, da je Kocbek intervju pred objavo pokazal Blažièu ter da je Kocbek Blažièeve spreminjevalne sugestije upošteval.) Po poldrugem letu naslavljanja prošenj na založbe, èasopisne hiše in šole Blažièa leta 1978 naposled sprejmejo na delo v Mestno knjižnico, kjer na oddelku izposoje nadomešèa porodnico, nato pa vse do upokojitve leta 1984 brez pravega dela službuje v skladišèu èasopisnega oddelka NUK.

Svoj prvi èlanek po zaporu (esej Zahajajoèi mit) objavi leta 1980 v Reviji 2000. Osemdeseta so Blažièeva najplodnejša publicistièna leta. Politiène in družboslovne èlanke ter eseje objavlja v Reviji 2000, Celovškem Zvonu in Tretjem dnevu, tiste najbolj udarne pa hrani za Novo revijo. Leta 1983 naèrtno tvega: publicira esej Vodniki ali varuhi, zaradi katerega je bil pred leti že obsojen, èeravno esej tedaj sploh še ni bil objavljen. Izteèe se sreèno: ne zgodi se niè, le tedanji notranji minister Stane Dolanc prepove vnos tiste številke tržaškega Zaliva v Slovenijo. Je reden gost ameriškega kulturnega centra in leta 1987 v glasilu vplivnega londonskega inštituta za strateške raziskave zasledi èlanek, ki izhaja iz podmene, da je preživetje Jugoslavije kot države ogroženo, pred razpadom pa jo lahko reši le še vojaški udar, ki bi ga zato Zahod »iz razlogov realne politike« moral podpreti. S èlankom polemizira v Novi reviji: dokazuje, da bi Zahod s podporo vojaški hunti »dejansko financiral resovjetizacijo Jugoslavije«. Èez štiri mesece, ob božièu, Viktorja poklièejo na ljubljansko UNZ, kjer mora službi državne varnosti pojasnjevati svoje (avtorske) razloge za pisanje èlanka: »Vprašanje se je glasilo, ali obstajajo zunaj mene, tako rekoè v naši družbeni stvarnosti, dovolj vznemirljivi pojavi, zaradi katerih se mi je zdelo umestno posvariti javnost pred nevarnostjo vojaškega prevzema oblasti pri nas«.

Istoèasno na teoloških teèajih predava o krizi slovenske moralne zavesti. Januarja 1988 prime za besedo predsednika predsedstva CK ZKS in ga pozove k »popravi vsaj popravljivih krivic,« vendar Milan Kuèan na Viktorjevo odprto pismo ne odgovori. Pridruži se Odboru za varstvo èlovekovih pravic in deluje v kolegiju Odbora. 10. marca 1989 je med soustanovitelji Slovenskega kršèanskega socialnega gibanja, predhodnika Slovenskih kršèanskih demokratov. Predsednik gibanja postane Peter Kovaèiè - Peršin, podpredsednik Franc Miklavèiè, Blažiè je èlan izvršilnega odbora, glavni tajnik pa Lojze Peterle. 1. novembra 1989 se udeleži manifestacije ob lipi sprave. Na prvem kongresu SKD januarja 1990 postane èlan sveta, saj se želi ogniti dnevni politiki; bolj ga zanima strateški razmislek. Tako jeseni 1990 skupaj s Francetom Miklavèièem in Marjanom Majcnom, kasnejšim veleposlanikom v Torontu, kršèanskim demokratom predlaga izvedbo plebiscita. Zaman. Stranka ga zavrne, kmalu zatem plebiscit predlagajo socialisti, navsezadnje pa postane uradni predlog koalicije Demos.

Po letu 1990 Blažiè nadaljuje s publicistièno dejavnostjo. Leta 1994 prejme Jurèièevo nagrado.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek