Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Buèar France (02. 02. 1923)

Rojen 2.2 1923 v Bohinjski Bistrici. Pravnik, publicist, civilno-družbeni aktivist, politik. Po konèani klasièni gimnaziji študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Zaradi sodelovanja z OF ga 21. maja 1942 internirajo v Gonars, po kapitulaciji Italije pa premestijo v Nemèijo. 15. julija 1944 pobegne. V Kokrškem odredu ga dvakrat povabijo v partijo, a vabilo zavrne. Po opozorilu in zagotovilu, da vernost ni ovira za èlanstvo v partiji, tretje vabilo sprejme in postane politkomisar v jurišni èeti. Maja 1945 dobi nalogo, da se s soborci prebije v Celovec. Kokrški odred ob koncu vojne ni demobiliziran v celoti, paè pa ga vkljuèijo v sestav KNOJa, kasnejše OZNE. Demobilizira se leta 1946.

Buèar na Pravni fakulteti diplomira l. 1947. Postane referent v svetu vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti. Ukvarja se s publicistiko; leta 1950 v èlanku Kaj ovira hiter postopek pri razlastitvah? tolmaèi, da »razlastitev ni ekspropriacija ekspropriatorjev, temveè se z njo ustvarja podlago za izgradnjo novih gospodarskih kapacitet« in svari pred prekomernim razlašèanjem zasebnih nepremiènin. V naslednjih letih Buèar utira pot naprednim parolam kot: Tržno gospodarstvo je pot za afirmiranje delavskega upravljanja, Nepravièni odnosi na trgu zmanjšujejo proizvodnjo, Demokratiènost kot podlaga novih osnov ali, kot zapiše v Slovenskem poroèevalcu: »Višjo stopnjo proizvodnosti nam lahko da samo naš socialistièni sistem, ki bazira na stimulaciji.« Med letoma 1952 in 1956 je šef kabineta podpredsednika slovenske vlade, Marjana Breclja. Leta 1956 doktorira s tezo Rast socialistiène družbe v okviru države delovnega ljudstva. Preseli se v Beograd in je tam šef kabineta Marjana Breclja, zveznega sekretarja za blagovni promet. Leta 1957 postane sekretar republiškega zbora slovenske skupšèine. V reviji Pravnik se zavzema za delitev po naèelu »vsakemu, kar je sam ustvaril«, pri èemer namiguje predvsem na širše »družbene enote«. Na zaèetku leta 1959 z Eisenhower Exchange Fellowshipom odpotuje na študij v Philadelphijo, kjer ostane deset mesecev.

Leta 1962 postane honorarni docent na Pravni fakulteti, kjer nasprotuje centralizmu in spet zagovarja integracijo na zdravih gospodarskih temeljih. Po njegovem nastopu na Simpoziju o odgovornosti na kranjski šoli za organizacijo dela partija presodi, da je Buèar prestopil mejo; odvrne se od politike in na fakulteti leta 1965 postane izredni profesor. Predava javno upravo in je zaradi lucidnosti in skeptiène drže priljubljen pri študentih, obzorja pa jim širi s sistemsko teorijo in Maxom Webrom. Njegov partijski staž ugasne, ker ne plaèuje èlanarine. Nad študentskim gibanjem se ne navdušuje. Objavlja v Teoriji in praksi in dokazuje nesmiselnost poenotenja velikih sistemov, pri èemer ga najbolj zanimajo železnice. Leta 1968 je zapleten že v par polemik in se brani pred metodami vnaprejšnje diskvalifikacije. »Koristno je ohraniti vse, èesar ni nujno unièiti,« citira Portalisa, redaktorja Napoleonovega civilnega kodeksa. Leta 1969 pa v èlanku o republiki kot konfederaciji obèin razmišlja takole: »Politike ne krojijo v parlamentih. Pa tudi ne v politiènih strankah, kot nekateri naivno mislijo, saj so tudi politiène stranke same zelo pogosto samo sredstvo v rokah tistih, ki imajo stvarno moè.« Leta 1976 partija Buèarja odstrani z univerze; ob profesorjih s FSPN Arzenšku, Hribarju, Jerovšku in Rusu je peti odstranjeni profesor.

Kljub težavam z objavljanjem èlankov leta 1981 objavi knjigo Upravljanje. Sredi osemdesetih let se nenadejano uveljavi kot analitik v raznih verskih publikacijah. V Cerkvi v sedanjem svetu razpreda o ecclesii militans, v Celovškem zvonu, kjer se kot uredniki pojavljajo tudi Andrej Capuder, Anton Stres in Peter Millonig, pa o »moralni šibkosti tistih, ki naj bi odloèali o javnih zadevah«. Od leta 1983 sodeluje z Novo revijo. Leta 1987 postane namestnik predsednika sveta Nove revije. V 57. številki objavi razpravo O pravnih naèelih slovenske nacije in zagovarja nacionalno državo kot eno od strukturnih ravni sodobno razvite družbe. Izkljuèijo ga iz skupnosti borcev Kokrškega odreda. Po litostrojski stavki ga France Tomšiè povabi, da bi postal predsednik Slovenske socialdemokratske stranke, vendar Buèar odkloni, èeš da so mu bliže kršèanski socialisti. Na zaèetku leta 1988 gostuje v Medparlamentarni skupini za Vzhodno in Srednjo Evropo evropskega parlamenta v Strasbourgu, njegov partizanski kolega Jože Smole ga razglasi za narodnega izdajalca, ker da je predlagal, naj odtegnejo finanèno pomoè socrealistiènim državam.

Pravna fakulteta po desetih letih uradno ugotovi, da za Buèarjev izgon ni bilo nikakršne utemeljene osnove. Poleti 1988 sodeluje v kolegiju Odbora za varstvo èlovekovih pravic. Pri ÈKZ-ju, ki ga ureja Bavèar, objavi knjigo Usodne odloèitve. Ob ustanovitvi SDZ leta 1989 postane predsednik sveta stranke. Postane soustanovitelj tednika Demokracija. 1. novembra 1989 se sodeluje ob zasaditvi lipe sprave.

Po volitvah postane 9. maja 1990 predsednik slovenske skupšèine in v nastopnem govoru razglasi, da je državljanske vojne konec. Kot predsednik parlamenta in ustavne komisije je motor vseh kljuènih odloèitvah pri nastanku države in sprejetju nove ustave. Nasprotuje politièni logiki, ki nima pravne podlage in je ob zavzemanju za samostojnost Slovenije dosleden legalist.

Po letu 1990 Buèar med letoma 1992 in 1996 ponovno zasede mesto v parlamentu in vodi komisijo za nadzor tajnih služb. Leta 2002 neuspešno kandidira za predsednika republike. Redno se ukvarja s publicistièno dejavnostjo.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek