Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Gantar Pavel (26. 10. 1949)

Rojen 26. oktobra 1949 v Gorenji vasi nad Škofjo Loko. Sociolog, publicist, civilno-družbeni aktivist, politik. Jeseni 1964 se na litostrojski poklicni industrijski šoli vpiše v program za modelnega mizarja. Odslej tri dni na teden preživi v delavnici, dva pa v šoli. Stanuje v Domu uèencev Litostroj, v katerem vlada napol zaporniški režim: izhodov v mesto praktièno ni, v veljavi je hora legalis ipd. Da bi si priboril kak izhod veè, se vkljuèi v delo šolskega kluba OZN. Pred koncem tri leta trajajoèega šolanja izve, da se je mogoèe vpisati na Visoko šolo za politiène vede (kasnejšo FDV) tudi brez konèane gimnazije; le diferencialne izpite je treba opraviti. Ima sreèo, ker Litostroj takrat zaide v krizo, zaradi èesar se mu po opravljenem mojstrskem izpitu ni treba zaposliti v tovarni. Poletne mesece leta 1967 preživi ob knjigah in uspešno opravi diferencialne izpite. Iz metalurškega modelarja se prelevi v študenta sociologije.

Je aktivist študentskega gibanja in je èlan vodstva Študentske skupnosti. Piše za Tribuno in Radio Študent. Konec leta 1971 je èlan Gibanja 13. november, v katerem delujejo tudi Mladen Dolar, Pavle Zgaga, Jaša Zlobec, Darko Štrajn idr. Leta 1973 diplomira in se kot asistent zaposli na Centru za prouèevanje javnega mnenja in množiènih komunikacij pri FSPN. Sestavlja vprašanja, anketira ter tudi interpretira dobljene odgovore. Pri raziskavi SJM 1973 sodeluje s prispevkom Onesnaževanje okolja v zavesti Slovencev, v katerem ugotovi, da med razliènimi vrstami »onesnaženosti« okolja (kamor poleg hrupa, smradu in podobnega vkljuèi tudi nasilje, kriminal ipd.) Slovence daleè najbolj moti neurejenost prometa in prometne nesreèe, ostali, »klasièni« okoljevarstveni vidiki onesnaženja pa mnogo, mnogo manj. Leta 1975 ga na FSPN izvolijo za asistenta pri predmetu sociologija lokalnih skupnosti. Ker med drugim predava tudi ruralno sociologijo, se ga med študenti oprime vzdevek Traktor. Oktobra 1976 odide na služenje vojašèine v Bovec. Je èetni pisar, vojašèino pa konèa s èinom razvodnika. Po vrnitvi iz vojske prevzame urejevanje Èasopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. Uredništvo, ki se kasneje zaradi notranjih idejnih in ideoloških bojev dobesedno razleti, tedaj sestavlja še pisana drušèina: Mladen Dolar, Rado Riha, Slavoj Žižek, Tomaž Mastnak, Darko Štrajn, Leo Šešerko, Sreèo Kirn idr. Leta 1979 postane asistent še pri predmetu socialna in politièna antropologija, na FAGG pa priène predavati sociologijo. Leta 1982 s Pavletom Zgago, Cirilom Baškovièem in Marjanom Pungartnikom uredi knjigo Študentsko gibanje 1968-72, zbornik izjav, razglasov, teoretskih in politiènih besedil, ki jih proizvede študentsko gibanje. Knjiga nosi podnaslov Prispevek za marksistièno kritiko novejše slovenske zgodovine, izide pa pri založbi Krt.

Leta 1983 s temo Urbanizem in sociologija magistrira, tretje poglavje magisterija pa leta 1984 izda kot knjigo z naslovom Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje, ki izide pri založbi Krt. Za Krt v naslednjih letih prevede besedila, ki bodo izšla v zbornikih Boj proti delu ter Socialistièna civilna družba?. Med štirimeseènim študijskim izpopolnjevanjem na univerzi v Essexu se prviè seznani z liberalno kritiko socializma. Med drugim prebere vse knjige dr. Ljuba Sirca, ki mu pridejo pod roko. Po vrnitvi ga z argumentacijo, èeš užival si v tujini, sedaj boš pa sprejel še kako zadolžitev, izvolijo za predsednika aktiva ZK na FSPN. Že èez nekaj mesecev, februarja 1985, aktiv obravnava esej Spomenke Hribar Krivda in greh. Pavel z delom mlajših èlanov aktiva Spomenko Hribar brani, tako da na jo iz ZK navsezadnje izkljuèiti bežigrajski obèinski partijski komite.

Je med ustanovitelji sekcije za družbena gibanja pri Sociološkem društvu, ki med drugim aktualizira koncept civilne družbe in v kateri najdemo še Franeta Adama, Tomaža Mastnaka, Gregorja Tomca idr. Teorijo civilne družbe združuje s prakso najprej kot predsednik sveta Škuca, v drugi polovici osemdesetih pa kot predsednik izvršilnega odbora Škuca. Organizira okrogle mize o punku, s krajani bije boj za »prostore drugaènosti« (disko v Šiški, K4) ipd. Vsak drugi teden, v alternaciji s Tomažem Mastnakom, v Mladinini kolumni secira poteze socialistiène oblasti. 31. maja 1988 je med prvimi, ki izvedo, da je SDV aretirala Janšo. Nemudoma reagira. Na njegovem domu nastane izjava mladinskih glasil, ki javnost pozove, naj ta reagira odloèno, vendar civilizirano. Je èlan predsedstva Odbora za varstvo èlovekovih pravic, ki ga sestavljajo še Igor Bavèar, Bojan Korsika, Rastko Moènik in Mile Šetinc, kasneje pa še 32-èlanskega kolegija. Pisanje doktorske disertacije odloži. Ko èetverici pošljejo vabila za prestajanje kazni, izstopi iz ZK. Ob vzniku prvih strankarskih organizacij spomladi 1989 sodeluje pri ustanovitvi Debatnega kluba '89, januarja 1990 pa vstopi v ZSMS-Liberalno stranko. Kandidira na volitvah za zbor obèin ljubljanske skupšèine in postane eden od dveh delegatov opozicije v 25-èlanskem delegatskem forumu.

Gantar leta 1994 postane minister za okolje v vladi Janeza Drnovška, leta 2000 pa postane minister za informacijsko družbo. Leta 2004 je na listi LDS izvoljen v parlament, po krizi stranke pa leta 2007 sodeluje pri ustanovitvi stranke Zares.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek