Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Hanžek Matjaž (13. 08. 1949)

Rojen 13. avgusta 1949 v Slovenj Gradcu. Sociolog, pesnik, civilno-družbeni aktivist. Že v osnovni šoli pokaže literarni talent, pesmi objavlja v lokalnem èasopisu Mislinjska dolina. V sedmem razredu osnovne šole zaradi izkljuèitve uèitelja fizike uspešno organizira prvi upor, šolsko stavko. Po selitvi osnovno šolo dokonèa v Borovnici. Prva dva letnika gimnazije dokonèa za Bežigradom, potem pa se prepiše najprej na Viè, potem pa na Poljane, kjer maturira. Leta 1965 prviè objavi pesmi v študentski Tribuni. Študira na FSPN. Ko leta 1968 Rusija napade Èeškoslovaško, Hanžek in Chubby, pesnik in eden od glasnikov generacije 1968, v znak protesta pred Figovcem zažgeta rusko zastavo. Med zaslišanjem na ljudski milici je seznanjen z dejstvom, da je v svoji nevednosti namesto ruske zastave zažgal kar partijsko.

Leta 1969 objavi prvo pesniško zbirko, ki nosi naslov Išèemo pesmi, kje so. Je avantgardni poet, ki piše pesmi kot jezikovno igro in prisega na konkretno poezijo. Pol leta po ustanovitvi Radia Študent leta 1969 postane njegov urednik za literaturo in kulturo, v prvi polovici sedemdesetih let pa skupaj z Blažem Ogorevcem prevzame vodenje Škuca. Ob tem sodeluje še s Tribuno ter Problemi.

Po konèanem študiju se zaposli na Inštitutu za sociologijo, potem gre na Zavod za družbeno planiranje, kasnejši Urad za makroekonomske analize in razvoj. Iz umetnosti in uporništva presedla na sociologijo, ukvarja pa se predvsem s socialnimi vprašanji. Kljub nekakšnemu umiku z barikad umetniškega ustvarjanja ohrani stike z mladostnimi prijatelji. Ker ima rad knjige, nekaj let celo vodi založbo Lumi. Ko leta 1985 umre njegov veliki prijatelj Chubby, je Hanžek zadnji èlovek, ki ga obišèe v bolnišnici. V Chubbyjevi oporoki je zapisano, da vse morebitne pesniške honorarje zapušèa prav prijatelju Matjažu. Petnajst let kasneje Hanžek Chubbyjev honorar zapije na pogrebšèini še enega velikega šumijevca, pesnika Tomaža Kralja, na poslovilni zabavi blizu Žal sodeluje tudi Vlado Kreslin, ki primakne nekaj denarja k Chubbyjevi zapušèini.

Skozi pesniške svetove Hanžek sredi osemdesetih let spozna kosovsko vprašanje. Njegov vojvodinski prijatelj ga poveže z albanskimi književniki, med njimi npr. z Ibrahimom Rugovo, ti pa ga seznanijo z zgodbo Albancev na Kosovu. Ko konec osemdesetih let v Sloveniji ustanovijo Odbor za èlovekove pravice na Kosovu, ga poišèeta Peter Božiè in Jaša Zlobec. Hanžek, opremljen s poznavanjem problematike in z dobrimi zvezami, odide na Kosovo kot nekakšen opazovalec. Ko se jeseni 1989 zaène sojenje Azemu Vlasiju, je Kosovo pravi sod smodnika. Na Sonènem hribu, vzpetini poleg Prištine, se nekaj Albancev zabarikadira v klet nekega bloka in Hanžek, skupaj z novinarjem Mladine Alijem Žerdinom in pooblašèencem ene od mednarodnih organizacij za varovanje èlovekovih pravic Antoinom Garapom, opazuje dogajanje. Srbski policisti, takrat že dodobra na koncu z živci, vse tri s puškami odženejo s kraja dogodka in le malo manjka, da se ne zaène streljanje. Kljub ostremu nadzoru pa Hanžku nekako uspe preveriti albanske trditve o muèenju ljudi. V reševalnem vozilu se, obleèen v zdravniško obleko, pretihotapi v strogo varovano bolnišnico, kjer na svoje oèi vidi operacijo, med katero albanskemu ranjencu zdravnik vleèe kroglo iz hrbta. Z opažanji seznani evropske ustanove. Leta 1990 nastopi v Ženevi na zasedanju Mednarodne federacije za èlovekove pravice.

Po letu 1990 Hanžek deluje kot analitik Urada za makroekonomske analize in razvoj. Od leta 1997 je odgovoren za Poroèilo o èlovekovem razvoju. V njem dokaže tezo, da se Slovenija razmeroma hitro razvija, hkrati pa so v mladi državi vedno pogostejši negativni stranski uèinki hitrega razvoja: revšèina, demografska ogroženost in okoljske težave. Na zaèetku leta 2001 kandidira za varuha èlovekovih pravic. Kot nestrankarski kandidat je v parlamentu izvoljen tako z glasovi vladajoèe koalicije kot opozicije. Parlamentarcem obljubi, da bo »teèen« in se do izteka mandata leta 2007 obljube drži.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek