Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Hribar Spomenka (25. 01. 1941)

Rojena 25. januarja 1941 v Beogradu. Sociologinja, publicistka, urednica, civilno-družbena aktivistka. Na gimnaziji v Škofji Loki maturira leta 1960 in se vpiše na Filozofsko fakulteto v Ljub¬ljani, kjer študira filozofijo in sociologijo. Leta 1965 diplomira s problemom svobode pri Marxu. Tega in nasled¬njega leta ureja teoretièno prilogo Tribune, Zasnove, kjer prviè v laiènem èasopisu odpre strani tudi študentom teologije, recimo Antonu Stresu, kasnejšemu škofu. Zaposli se na Inštitutu za filozofijo in sociologijo. Leta 1969 z delom o moralnih vrednotah magistrira in se zaposli v Centru za prouèeva¬nje religije in cerkve na FSPN. Ko leta 1975 Boris Pahor v tržaškem Zalivu objavi intervju z Edvardom Kocbekom, ki spregovori o povojnih izvensodnih pobojih v Rogu, se loti študija Dokumentov ¬ljudske revolucije. Hkrati za potrebe socioloških raziskav sodobne religioznosti teoretsko operacionalizira razvoj pojma boga in polemizira na obe strani. Leta 1979 nasprotuje preokretu k netolerantnemu protiklerikalizmu, ki ga opaža v uredniški politiki Tribune (urednik je Igor Bavèar). V Tribuni jo oznaèijo za »intelektualko, ki na zgodovino gleda kot na zgodovino razmiš¬lja¬nj in dialogov intelektualcev sred¬njih let, ne pa kot na razredni boj«. Leta 1980 se upre naèinu, kako so v knjigi Antona Stresa Niè in smisel filozofi kot Heidegger in Pirjevec spet postav¬ljeni v službo teologije, vendar namesto nada¬ljeva¬nja polemike predlaga razrešitev prek dialoga.

Leta 1983 se loti pisa¬nja eseja Krivda in greh, ki naj bi izšel v Kocbekovem zborniku, v katerem se zavzame za spravo. Jeseni esej odda zalo¬žniku, kmalu pa ga v roke dobi Franc Šetinc, predsednik komisije CK ZKS za idejna vpraša¬nja. Na CK-ju esej fotokopirajo in ana¬lizirajo, 6. septembra 1984 pa Delo pribeleži oster napad na Spomenko Hribar, podprt s citati iz še neobjavljenega eseja. V ostri polemiki ji oèitajo, da se zavzema za spravo z domobranci in da jim hoèe sredi Ljub¬ljane postaviti spomenik z napisom Padli za domovino. Januarja 1985 jo na pisate¬ljski tribuni v Cankarjevem domu podprejo le redki, npr. Tone Part¬ljiè, Miloš Mikeln pa govori o ¬njenem »antigonskem angažmaju«. Februarja o ¬njej razprav¬ljajo na aktivu ZK na FSPN, ki ga vodi Pavle Gantar. Gantar z delom mlajših èlanov aktiva Spomenko Hribar brani. Maja 1985 jo bežigrajska OO ZKS izk¬ljuèijo iz partije. Esej Krivda in greh izide jeseni 1986 v Katedri, ki jo ureja Miran Lesjak.

Leta 1987 s èlankov, v katerem partijo pozove, naj sestopi s piedestala avantgarde, sodeluje pri 57. številki Nove revije. Oktobra 1987, pom odstavitvi Dimitrija Rupla, postane odgovorna urednica Nove revije. Pozdravi idejo Vlada Habjana, naj se organizira Slovenski svetovni kongres. Ob aferi JBTZ leta 1988 sodeluje v kolegiju Odbora in opozarja na moralno plat ¬ljub¬ljanskega procesa. Leta 1989 se pridruži SDZ.

Leta 1990 napiše predgovor k trilogiji Vetri¬nje-Teharje-Rog, nastopa v predvolilni kampa¬nji in postane parlamentarka.

Med letoma 1990 in 1992 je Spomenka Hribar poslanka. Po letu 1992 deluje kot publicistka.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek