Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Jambrek Peter (14. 01. 1940)

Rojen 14. januarja 1940 v Ljubljani. Sociolog, pravnik, publicist. Leta 1950 se v Mariboru vpiše v prvi razred realke, naslednje leto pa v Ljubljano nadaljuje šolanje na klasièni gimnaziji. Po maturi leta 1958 se vpiše na Pravno fakulteto, kjer diplomira 1962. Jeseni 1963 na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete vpiše magisterij, izvolijo ga za odgovornega urednika študentske Tribune, postane pa tudi èlan predsedstva Zveze študentov.

Jeseni 1965 postane asistent pri prof. sociologije dr. Jožetu Gorièarju, leto zatem pa magistrira in vstopi v partijo. V naslednjih letih je èlan univerzitetne konference ZK, sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete (PF), ustanovitelj in predsednik Marksistiènega centra PF, èlan partijskega komiteja obèine Ljubljana Centerter sekretar slovenskega in kasneje jugoslovanskega sociološkega društva. Po naroèilu organizacijsko-politiènega zbora republiške skupšèine spomladi 1968 skupaj s sodelavci, med katerimi sta tudi dr. Ivan Kristan ter Janez Jerovšek, opravi empirièno raziskavo o strukturi moèi in odloèanja v obèinah. Jeseni istega leta mu za študij sociologije na univerzi v Chicagu odobrijo Fordovo štipendijo, decembra 1971 pa v Chicagu doktorira. Naslov njegove teze je: Družbeno-ekonomski razvoj in politiène spremembe v jugoslovanskih obèinah. Poleti istega leta 25 poslancev republiške skupšèine poleg uradnih predlaga še svojega kandidata za èlana predsedstva SFRJ, dr. Ernesta Petrièa, tedaj poslanca in èlan Kavèièeve vlade. Jambrek zaène zbirati gradivo, opravi nekaj intervjujev s poslanci, vendar Raziskovalna skupnost zavrne financiranje raziskave o akciji 25 poslancev. Intervju s poslancem Tonetom Remcem je zato prviè objavljen šele leta 1987, v posebni številki Èasopisa za kritiko znanosti, ki jo uredi Janez Janša.

Posveti se konfliktni teoriji družbe, o kateri leta 1973 izda knjigo Od ritualov do upora (»študijo o procesih spreminjanja obstojeèega«), ter nadaljuje akademsko kariero na Pravni fakulteti, honorarno pa predava tudi na FSPN. Maja istega leta ga promovirajo v docenta, že novembra pa predava sociologijo na zambijski univerzi v Lusaki. Plod njegovega dveletnega bivanja v Zambiji je knjiga Od plemena do države, osnutek mednarodne primerjalne študije Zambije in Jugoslavije. Leta 1975, ko se vrne v Ljubljano, izide njegova knjiga v anglešèini Development and Social Change in Yugoslavia, v kateri povzame svoje dotedanje empiriène raziskave o strukturi odloèanja v jugoslovanskih obèinah.

Konec sedemdesetih in v zaèetku osemdesetih z veè kolegi s Pravne fakultete sodeluje v raziskavi o »marksistièni teoriji podružbljanja prava in sodstva v jugoslovanski samoupravni družbi«, na podlagi katere uredi dva zbornika razprav: Pravo in sodstvo v samoupravni družbi leta 1979 in Preobrazba sodstva leta 1982. V prvi polovici osemdesetih za Unesco izdela dve študiji o èlovekovih pravicah, leta 1985 pa sodeluje v raziskavi Klasno biæe savremenog jugoslovenskog društva i delovanje Saveza komunista Jugoslavije, ki jo koordinirata CK ZKJ in FSPN. Poleti 1986 napiše èlanek Pravica do samoodloèbe slovenskega naroda, kjer obdela pravico do odcepitve, in je leta 1987 objavljen v 57. številki Nove revije.

Sredi marca 1987 sodeluje na javni tribuni o predlogu zveznih ustavnih dopolnil, ki jo pripravi Društvo slovenskih pisateljev. Junija postane èlan ustavne komisije DSP, ki jo vodi Tone Peršak, predseduje pa ustavni komisiji sociološkega društva, ki je ustanovljena septembra. Razmišlja, da bi ustavo napisali na novo. Zamisel o pisanju povsem nove ustave prvi objavijo pisatelji na sreèanju v Štatenbergu in aprila 1988, slabega pol leta kasneje, je tako imenovana pisateljska ustava pripravljena. Sodeluje pri poskusu ustanovitve Ruplove Slovenske demokratiène zveze razuma. Januarja 1989 je med ustanovitelji Slovenske demokratiène zveze, februarja pa med pobudniki ustanovitve Zbora za ustavo, ki ga na zaèetku koordinira Igor Bavèar. Na zaèetku leta 1989 izstopi iz Zveze komunistov.

Po naroèilu Zbora za ustavo strokovna skupina, ki jo poleg Jambreka sestavljajo še France Buèar, Tine Hribar, Jože Mencinger, Ivan Svetlik, Janez Šmidovnik in Boris Gaberšèik, izdela osnutek slovenske ustave (t. i. Demosovo ustavo), ki je že èlenjen na posamezne èlene in ga marca 1990 objavi èasopis Demokracija. Na aprilskih volitvah nastopi na listi SDZ.

Julija 1990 skupšèina Jambreka izvoli za sodnika ustavnega sodišèa. V tem èasu vrh Demosa še vedno naèrtuje »ustavno osamosvojitev« Slovenije, to je osamosvojitev prek referendumskega sprejetja ustave. Kmalu se izkaže, da sprièo medstrankarskih nasprotij nove ustave še ne bo mogoèe kmalu sprejeti, in Jambrek je med tistimi Demosovimi intelektualci, ki v prvih dneh novembra politiènemu vrhu Demosa predlagajo izvedbo plebiscita. Aprila 1991 postane predsednika ustavnega sodišèa. Septembra 1992 izda knjigo Ustavna demokracija, v kateri med drugim popiše nastajanje nove slovenske ustave, septembra 1993 pa ga Evropski parlament izvoli za enega izmed 27 sodnikov Evropskega sodišèa za èlovekove pravice, katerega sedež je v Strasbourgu. Leta 2000 v vladi, ki jo vodi dr. Andrej Bajuk, za pol leta prevzame funkcijo ministra za notranje zadeve. Leta 2004 je med ustanovitelji Zbora za republiko in predsedujoèi Zbora za republiko. Dekan Fakultete za podiplomske državne in evropske študije na Brdu pri Kranju, èlan Beneške komisije.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek