Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Juri Franco (24. 10. 1956)

Rojen 24. oktobra 1956. Publicist, karikaturist, civilno-družbeni aktivist, diplomat. Leta 1971 se vpiše na koprsko italijansko gimnazijo. Na Radiu Capodistria sodeluje z glasbenimi oddajami. Do odhoda v vojsko bo vrtel folk, jazz in progresivni rock. Po maturi se leta 1975 vpiše na filozofsko fakulteto in študira geografijo ter italijanščino. Sodeluje z Dušanom Plutom, tedaj asistentom na geografiji, in pri njem dokonča seminarsko nalogo z - vsaj za tiste čase - čudaško temo: jedrske elektrarne. Izvlečke iz seminarske naloge bo leta 1980 objavil v Tribuni. Opozarja zlasti na problem skladiščenja radioaktivnih odpadkov. Leta 1978 prevzame vodenje koprskega Mladinskega kulturnega centra. 26. maja na Titovem trgu v sodeluje pri organizaciji koncerta Buldožerjev, Pankrtov, Aree, Petra Mlakarja in drugih. Koncert se konča z incidentom, saj eden od nastopajočih vrže med publiko steklenico in pokaže zadnjico. Koprski oblastni organi ugotovijo, da je kazanje zadnjice eminento antikomunistična gesta, po časopisju poteka polemika, kdo je to storil. Vodstvu MKC-ja izrečejo nezaupnico. Juri v prostorih MKC pripravi razstavo karikatur - najraje riše Tita in Castra, tu in tam tudi v delikatnih pozah, zaradi česar vseh karikatur ne pokaže. Potem se mora posloviti od MKC-ja

Leta 1978 sodeluje pri zasedbi hiše na Erjavčevi, vendar sam ne živi v hiši, pač pa se udeležuje literarnih večerov in protestov. Leta 1980 v Tribuni, pri kateri sodelujejo Bavčar, Kirn, Korsika, Miki Jurca, Vojko Flegar, Franc Milošič in drugi, objavi več karikatur. S Tribunaši celo ustanovi skupino za solidarnost z Latinsko Ameriko. Intenzivno se začne ukvarjati z glasbo in v skupini Istranova igra harmoniko, kitaro, sopele (nekakšno oboo) in cindro (tamburico). Istranova precej nastopa po Sloveniji, Avstriji in Italiji, leta 1982 izda prvo ploščo, leta 1985 pa drugo. Skupina navdih išče v pestri istrski glasbeni in socialni tradiciji. Celo na TV pride.

Leta 1982 odide v vojsko; službuje pri marincih v Šibeniku in tam ga še zadnjič zasnubijo, naj se vpiše v partijo. Ker ne more priznati, da je anarhist, se zlaže, da je močno pobožen in da verjame v Boga. V vojski je tudi glasbenik. Leta 1985 sodeluje pri ustanavljanju zelene frakcije ZSMS v Kopru, ki protestira zlasti proti termoelektrarnama Milje in Plomin. Prek te pobude se poveže z republiško ZSMS in od krškega kongresa z njo bolj ali manj redno sodeluje. Leta 1986 se vpiše tudi med tržaške zelene in je eden redkih slovenskih državljanov, ki so člani stranke, pa niso v ZK. Ko ga bodo kasneje vprašali, kako si predstavlja Slovenijo leta 2000, bo povedal, da bo prihodnost morda nikakršna, če ne bomo zaprli jedrske elektrarne.

Leta 1987 postane asistent za italijanski jezik in italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1988 se vpiše še v italijansko Radikalno stranko, vendar mu forsiranje kulta osebnosti Marca Pannele ne diši preveč. Da pobudo za peticijo, v kateri podpisniki protestirajo proti temu, da bi Jugoslavija manjšinsko problematiko reševala centralizirano. Iniciativa dobi ime Skupina 88 in se zavzema za demokratizacijo odnosov znotraj manjšine in v širši družbi. Pridruži se kolegiju Odbora za varstvo človekovih pravic in skupaj s Francetom Bučarjem in Igorjem Škamperletom odpotuje v Rim na pogovore z italijanskimi parlamentarci. Veliko pozornosti nameni tudi istrskim vprašanjem. Leta 1989 ga Ciril Ribičič v imenu CK ZKS povabi, naj sodeluje pri pisanju partijskega manjšinskega programa, in Franco vabilo kot nečlan sprejme. Ob tem tematizira tabuizirano vprašanje eksodusa Italijanov iz Istre. Skupina 88 bo nekaj časa zelo dobro sodelovala s koprsko podružnico SDZ.

Pridruži se Debatnemu klubu '89. Ko se kosovski rudarji zapro v starotrški rudnik, Franco sodeluje na zborovanju v Cankarjevem domu in s citiranjem Prešernovih verzov »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi« požanje buren aplavz.

Aprila 1989 začne na povabilo Vojka Flegarja risati karikature za Teleks. Še vedno sodeluje z ekologi in se udeleži ustanovnega srečanja Zelenih Slovenije v Mostecu. Teleks medtem žal propade, Juri pa sprejme vabilo Tita Doberška in začne 1. decembra 1989 risati za Delo. Riše vsak dan. Aprila 1990 ga v Kopru na listi ZSMS-LS izvolijo za poslanca. Postane član ustavne komisije in komisije za pomorstvo.

Po letu 1990 Juri kot slovenski veleposlanik v Španiji deluje v diplomaciji. Med letoma 1997 in 2000 je državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Po letu 2000 se vrne h karikaturi in dnevno objavlja v Dnevniku ter deluje kot publicist.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek