Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Juri Franco (24. 10. 1956)

Rojen 24. oktobra 1956. Publicist, karikaturist, civilno-družbeni aktivist, diplomat. Leta 1971 se vpiše na koprsko italijansko gimnazijo. Na Radiu Capodistria sodeluje z glasbenimi oddajami. Do odhoda v vojsko bo vrtel folk, jazz in progresivni rock. Po maturi se leta 1975 vpiše na filozofsko fakulteto in študira geografijo ter italijanšèino. Sodeluje z Dušanom Plutom, tedaj asistentom na geografiji, in pri njem dokonèa seminarsko nalogo z - vsaj za tiste èase - èudaško temo: jedrske elektrarne. Izvleèke iz seminarske naloge bo leta 1980 objavil v Tribuni. Opozarja zlasti na problem skladišèenja radioaktivnih odpadkov. Leta 1978 prevzame vodenje koprskega Mladinskega kulturnega centra. 26. maja na Titovem trgu v sodeluje pri organizaciji koncerta Buldožerjev, Pankrtov, Aree, Petra Mlakarja in drugih. Koncert se konèa z incidentom, saj eden od nastopajoèih vrže med publiko steklenico in pokaže zadnjico. Koprski oblastni organi ugotovijo, da je kazanje zadnjice eminento antikomunistièna gesta, po èasopisju poteka polemika, kdo je to storil. Vodstvu MKC-ja izreèejo nezaupnico. Juri v prostorih MKC pripravi razstavo karikatur - najraje riše Tita in Castra, tu in tam tudi v delikatnih pozah, zaradi èesar vseh karikatur ne pokaže. Potem se mora posloviti od MKC-ja

Leta 1978 sodeluje pri zasedbi hiše na Erjavèevi, vendar sam ne živi v hiši, paè pa se udeležuje literarnih veèerov in protestov. Leta 1980 v Tribuni, pri kateri sodelujejo Bavèar, Kirn, Korsika, Miki Jurca, Vojko Flegar, Franc Milošiè in drugi, objavi veè karikatur. S Tribunaši celo ustanovi skupino za solidarnost z Latinsko Ameriko. Intenzivno se zaène ukvarjati z glasbo in v skupini Istranova igra harmoniko, kitaro, sopele (nekakšno oboo) in cindro (tamburico). Istranova precej nastopa po Sloveniji, Avstriji in Italiji, leta 1982 izda prvo plošèo, leta 1985 pa drugo. Skupina navdih išèe v pestri istrski glasbeni in socialni tradiciji. Celo na TV pride.

Leta 1982 odide v vojsko; službuje pri marincih v Šibeniku in tam ga še zadnjiè zasnubijo, naj se vpiše v partijo. Ker ne more priznati, da je anarhist, se zlaže, da je moèno pobožen in da verjame v Boga. V vojski je tudi glasbenik. Leta 1985 sodeluje pri ustanavljanju zelene frakcije ZSMS v Kopru, ki protestira zlasti proti termoelektrarnama Milje in Plomin. Prek te pobude se poveže z republiško ZSMS in od krškega kongresa z njo bolj ali manj redno sodeluje. Leta 1986 se vpiše tudi med tržaške zelene in je eden redkih slovenskih državljanov, ki so èlani stranke, pa niso v ZK. Ko ga bodo kasneje vprašali, kako si predstavlja Slovenijo leta 2000, bo povedal, da bo prihodnost morda nikakršna, èe ne bomo zaprli jedrske elektrarne.

Leta 1987 postane asistent za italijanski jezik in italijansko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1988 se vpiše še v italijansko Radikalno stranko, vendar mu forsiranje kulta osebnosti Marca Pannele ne diši preveè. Da pobudo za peticijo, v kateri podpisniki protestirajo proti temu, da bi Jugoslavija manjšinsko problematiko reševala centralizirano. Iniciativa dobi ime Skupina 88 in se zavzema za demokratizacijo odnosov znotraj manjšine in v širši družbi. Pridruži se kolegiju Odbora za varstvo èlovekovih pravic in skupaj s Francetom Buèarjem in Igorjem Škamperletom odpotuje v Rim na pogovore z italijanskimi parlamentarci. Veliko pozornosti nameni tudi istrskim vprašanjem. Leta 1989 ga Ciril Ribièiè v imenu CK ZKS povabi, naj sodeluje pri pisanju partijskega manjšinskega programa, in Franco vabilo kot neèlan sprejme. Ob tem tematizira tabuizirano vprašanje eksodusa Italijanov iz Istre. Skupina 88 bo nekaj èasa zelo dobro sodelovala s koprsko podružnico SDZ.

Pridruži se Debatnemu klubu '89. Ko se kosovski rudarji zapro v starotrški rudnik, Franco sodeluje na zborovanju v Cankarjevem domu in s citiranjem Prešernovih verzov »Manj strašna noè je v èrne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi« požanje buren aplavz.

Aprila 1989 zaène na povabilo Vojka Flegarja risati karikature za Teleks. Še vedno sodeluje z ekologi in se udeleži ustanovnega sreèanja Zelenih Slovenije v Mostecu. Teleks medtem žal propade, Juri pa sprejme vabilo Tita Doberška in zaène 1. decembra 1989 risati za Delo. Riše vsak dan. Aprila 1990 ga v Kopru na listi ZSMS-LS izvolijo za poslanca. Postane èlan ustavne komisije in komisije za pomorstvo.

Po letu 1990 Juri kot slovenski veleposlanik v Španiji deluje v diplomaciji. Med letoma 1997 in 2000 je državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Po letu 2000 se vrne h karikaturi in dnevno objavlja v Dnevniku ter deluje kot publicist.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek